V šoli imajo zgodovino, pa vpraša učiteljica malega Primoža: Povej mi, kaj bi naredil, če bi videl ranjenega Hrvaškega vojaka samega v gozdu?
Primož: Ubil bi ga ...
Kaj?? Pazi Primož, ranjenega Hrvaškega vojaka ...
Primož: Ubil bi ga!!
Usedi se Primož. To bo cvek! Ti Gabron, pa ne prišepetavaj!!!
Ištvan Ferkeš
Kot vsako leto, vam tudi letos pošiljamo vlogo, katero izpolnjeno vrnenete v elektronski obliki nazaj. Zelo dobro bi bilo, če bi to storili čimprej, saj zaradi omejenih kapacitet bi morali ukrepati že včeraj. Lep pozdrav!
PROŠNJA ZA ODDAJO ERAZMUS IZMENJAVE
Podpisani Ištvan Ferkeš, stanujoč Potka na Žalce 15, 825/9 Bizeljske Alpe, podpisujem naslednji dokument, s katerim se zavezujem, da bom sodeloval na letošnji Erazmus izmenjavi, ki bo potekala tam ko lani. S tem se tudi zavezujem, da bom izpolnjeval vse zdravstvene, čustvene in finančne pogoje, ki mi bodo postavljeni v času bivanja. Zavezujem se tudi, da bom za neobvezne izlete najel posojilo samo pri bančni hiši gospodarja pri katerem živim.
Ker ste tudi navedli, da naj s seboj prinesem tudi posteljino, vam sporočam, da zaradi tehtnih razlogov, ki so posledica lanskoletnega obiska, ne potrebujem ničesar mehkega, saj mi za spanje zadošča že navadna klop ali deska. Tako tudi nisem zbirčen glede pijače, saj me odžeja že navadno pivo, če je pa zraven moj prijljubljeni koktelj Red Špricer, pa se zadeva zelo poenostavi. Glede hrane pa samo to, da ni ga ptiča čez prašiča.
Sugurno pridem, lep pozdrav!
P.S. upam, da me pričakate na železniški, namreč pridem z vlakom, vendar kak dan prej ...
Komisija: Ja pa kam ste tu zapelali, reko sem, da zavijete na travnik, pa pol dol. Porkamadona!
Inštruktor: Ja, jes sem mu reko!
Šoferđija: Ja reko reko ...
V sobi imam enega prijatelja. Bolj pravilno bi bilo, če ji rečem prijateljica Nevenka. Med drugim je edina ostala iz letošnje kolekcije komarjev, saj so vsi njeni prijatelji izumrli skupaj s prvim mrazom in mojo pestjo. Z Nevenko smo se dobro razumela, vsake toliko mi je priletela mimo ušesa in mi z njenim piskajočim glasom sporočila kako se ima lepo. Ta idila je trajala kar nekaj dni, pikala ni nič, pojedla tudi ne kaj preveč, tako da so bili stroški vzdrževanja minimalni. Pizdarija je nastala, ko sem se zaradi nje neke popoldanse ure zbudil ves nenaspan. Na žalost vam sporočam, da Nevenka v fizični obliki ne obstaja več. Ostal je le spomin na zidu, da mi je nekega jutra spila mnogo krvi. Kurc jo gleda zde ...
Še samo malo več kot dva tedna, pa bo novi pesek nared za druženje. Triindvajstega je tisti dan, da si nadenem friško krono ...
Jesen, čas bratve, dobrega vina in še boljše papice, smo kot posadka, ki vključuje pilota, mehanike, stevardesiste in talibana, iskoristili tako, da smo se se odzvali klicu prijaznega domačina, ki nas je povabil v prostore domačega keldra. Izdam lahko le to, da je bilo poučno. O intervijuvu/videozapisu pa naslednič.
Ištvan Ferkeš
Naši dragi brati tati Hrvati, evo vam ga … Javljamo se neposredno iz središča dogajanja, Bizeljsko/ Prinela in lahko samo pripomnem za naše drage gledalce to, da je vzdušje nepopisno. Sicer v tem trenutku ne dobim nobenega sogovornika, ki bi podal eksluzivno besedo, saj se nobeden ne zaveda svojega položaja. Med drugim sem poskusil tudi pri glavnem krčmarju, vendar je stanje še bolj kaotično kot pri ostalih. Vidim le to, da je dobil pomočnike za šankom – ob tem dejanju se lahko samo vprašam: neveš kdo pije in kdo plača oz. če sem bolj natančen: vem kdo pije, le kdo pa plača?! Zaključna misel se poda sama: važno je le to, da je preko reke Sotle popolna tišina. Za nekajUr, Ištvan Ferkeš, Bizeljsko.
Draga profesorica, pišem vam zato, da vam povem, da sem se vozil iz 300 kilometrov oddaljenega kraja, kar znaša točno pol dneva vožnje čez klance in doline. Zraven tega vam lahko še povem, da sem se moral predčasno vrniti iz nogometnih priprav našega kluba, ki jih imamo v Španiji. Zadnji argument, pa je ta, da se sem se tokrat res učil in se tudi psihološko pripravil na vaš izpit, tako da tokrat dobra ocena zares ne bi ušla. Zdaj pa jst vas sprašujem: zaradi katerega kurca sem se vozil, pustil lepo špansko vreme, gubil doma čas pred knjigami, da bi pozabljiva učiteljiška baba pozabila pridet na izpit?!
P.S. Na drugem roku bolje, da me ne vidite, ker vas bom zvezal za stol, tako da hvala lepa za pozitvno oceno ...
We're living together, my traktor i ja
Da oremo njivu od sedam do dva
Ja znojan na njemu, jašem kroz šor,
I molim Boga da ne rikne motor
Moj jedini traktor, moj ljubljeni traktor
Danas sam tužan jer ukr'o ga smrad
Moj jedini traktor, ne vozim ga sad
Al' mogu da kupim još sto, al' nije to to
Jer jedan je traktor, zapamti to
Moj jedini traktor, moj ljubljeni traktor
Sicer je to zgodba starejšega veka in mnogi imajo enake probleme, vendar sem vseeno moral zapisati sem gor. Vse se je začelo tistega dne, ko sem svojo priljubljeno aparaturo za odganjanje zloveščih, tečnih in smotanih komarjev založil. Sicer vem kje je, vendar je enako kot bi jo zares založil. Od tistega dneva naprej ni nič več isto, komar tu, komar tam, komar piči, srbi ko vrag. Imam tudi zaščitno mrežo spajderjov, ki v določeni meri opravljajo svoje delo, vendar ni to to. Na momente se mi zdi, da bi raje namesto komarjev mel v sobi tigra ali pa aligatorja; tam v kot ga postaviš, vgasneš luč, pa je mir ...
Smo imeli eno manjšo proslavo. Manjšo zaradi skupnega števila prisebnih oseb, drugače je bila fešta jakega ranga. Na momente celo tako visokega ranga, da je že mejilo na nevarni rang - to je tisti zadnji pred Fifjekom*. Edino pravilo proslave je bilo obvezno pokrivalo. Vsi so si nadeli priložnostne kape, jaz osebno pa sem obral drugo strategijo. Na glavo sem si poveznil čelado, pravijo, da zna rešiti marsikatero življenje, moje sicer ni bilo ogroženo, važno pa je, da smo proslavo vsi preživeli. Slabine in odrgnine ne štejejo v to rubriko.
Baje sem alergičen na ose, vsaj na njihove pike. Sicer nisem siguren, vendar naj bi bilo to to. Sem pa danes opazil, da sem alergičen še na eno stvar in sicer na razne astro-showe, po domače vedeževanja. Mogoče v živo, da ima kdo tako moč, da ti predvidi kako boš za 72 let imel 3 hiše, 1 star avto, 14 vnukov, 5 sinov in 2 ljubice. Vrjamem da obstajajo takšni intelekti, vendar ziher jih pa ni miljon pa pol, kolikor jih je samo v Salamoncu. Da o teh ki se vrtijo na televizijskih škatlah sploh ne govorimo. Vsi neki stari, zjebani, zgubani, ne vidijo čez una zamazana očala do svojih kart, ki jih imajo na mizi, ne pa da bo on meni videl za 72 let naprej. Hjao, znorim ko to vidim In to dajo ob treh ponoči na spored, ko si hočem pogledat kak dober film pred spanjem. Jao da mi je dobiti urednika tega hrvačkega rtl-a, odmah bi mu predvidel prihodnost .
Ištvan Ferkeš
Na momente je malo prevroče. Od oka kakšnih 10 stopinj preveč, ampak ne bi šli v detalje. Sicer meni je fino, vendar me ne moti niti sneg. Tisto dilo si pribiješ na nogo, pa gremo v dolino na kuhaniga. Čajčeka seveda. Vendar to poletje pa je druga skrajnost, saj vidim po našem črnem mačku, ki enostavno kuha od vročine. V celem dnevu se ne premakne skoraj nič, mogoče še malo maj. Zato že cel teden iščem po bolhi, e-baju, po vseh mimovrstah in tudi samem stricu guglu za nov mačji kožuh, ki bi bil bele barve in na zadrgo, da mu ga lahko kdaj pa kdaj operemo. Jebemti miša ga je težko dobiti ...
